Ločite se od svojih ljubezenskih fantazij, za boljše življenje

Ločite se od svojih ljubezenskih fantazij, za boljše življenje

2019-03-29 Off By dumbcity

 

Morda je eden naših največjih izzivov v življenju, da se ločimo od naših romantičnih fantazij o ljubezni. Če odnos traja kratek čas, nas morda ne bo prisilil, da se soočimo z našimi fantazijami, ker naše upanje in sanje lahko preživijo takšne kratke zveze. Ko pa vstopimo v dolgotrajno razmerje, smo lahko razočarani in odkrijemo, da naše ideje o tem, kaj pomeni ljubezen ali razmerje, niso izpolnjene tako, kot smo upali,da bodo.

Včasih je to razočaranje ob spoznanju, da ni tako, kot smo si želeli, lahko tako veliko, da se lahko začnemo spraševati, ali sploh želimo takšno ljubezensko razmerje, ali pa se premaknemo stanje obupa in celo depresijo. Obstajata dva osnovna problema, ki se pojavita z našimi romantičnimi fantazijami.

Najprej nam fantazije lahko preprečijo, da bi jasno videli drugo osebo. Z lahkoto lahko resničnost človeka zaslepi naše hrepenenje in naše sanje. Na primer, ko je Sara spoznala Petra, je bila prepričana, da je »tisti pravi«, ker je na površini izpolnil vse njene zahteve. Bil je bogat, samozavesten, prijazen in pozoren. Preselila se je k njemu kmalu po tem, ko sta se spoznala, vendar je po določenem času skupaj ugotovila, da ni iskren, da ima odnose z drugimi ženskami, da ima potrebo po nadzoru,i n da je, ko se razjezi, žaljiv, govoril ji je besede, ki so bile boleče in sramotne. Za spoznavanje nekoga je potreben čas, toda naše hrepenenje in želje, da bi bili z nekom, za katerega mislimo, da je resnično pravi za nas, lahko ovira ta čas.

Drugi razlog, da lahko fantazije uničijo našo ljubezen, je ta, da vodijo v pričakovanja, ki jih projektiramo na našega partnerja ali na prijatelje. Ko ta pričakovanja niso izpolnjena, lahko zlahka pride do jeze, drame in psihičnega ter celo fizičnega nasilja. Fantazije lahko vodijo do velikega trpljenja. Zato je pomembno, da te fantazije proučimo neposredno, ker so glavni vzrok tega bolečega cikla, zaradi njih velikokrat ne moremo biti srečni.

Natalija je trdno verjela, da bi ji moral biti njen moški kazati nenehno naklonjenost, moral bi biti konstantno prisoten in pozoren ter si vzeti veliko časa za preživljanje z njo. Strašno je bila razočarana, da je bil tako zatopljen v svoje delo in ni dajal prednosti njunemu odnosu na način, o katerem je tako sanjala. Vztrajala je, da bi se, če jo bi ljubil, posvetil njenim potrebam po bližini in povezavi.

Helena je žalostna, ker ji njen mož ne zagotavlja takšnega luksuznega načina življenja, kot ga je imel v prvih letih poroke. Kasneje je namreč imel finančne težave in ko je bil prisiljen zmanjšati stroške, se je počutila izdano.

Tine je razburjen, ker njegova punca ni spolno aktivna v tolikšni meri, kot bi si želel, in čuti, da mora žrtvovati zelo pomemben vidik svojega življenja, da bi bil z njo. Zanima jo samo “dolgočasen, počasen” seks, vendar je ne zanima vrsta divje in strastne seksualnosti, ki jo želi on.

Ko nas naše fantazije razočarajo, se lahko potopimo v obup, ker smo v določeno situacijo dali toliko upanja.

Naše sanje o ljubezni imajo svoje korenine tako v naših izkušnjah, da smo kot otroci ljubljeni (ali ne), kot tudi v naši kulturni in družinski kondiciji. Večina nas je še vedno bombardirana s smešnimi zamislimi o tem, kaj se bo zgodilo, ko bomo našli »tistega pravega«. In eden ali oba naša starša sta morda na nek način podpirala te iluzije z indoktrinacijo, pri čemer sta se pritoževala nad lastnimi razočaranji. Naše ljubezenske fantazije pridobivajo dodatno gorivo s tem, da smo bili kot otrok prikrajšani za bistvene potrebe za naklonjenost, pozornost, spoštovanje, podporo, usklajenost in navdih.

Ko nobena od teh bistvenih potreb ni bila zagotovljena, ko smo bili majhni, je naravno, da bomo dandanes po njih imeli ogromno potrebo. In ponavadi pridejo ta hrepenenja na plano ravno v odnosih, ko imamo ogromno upanje, da bomo našli idealnega partnerja za izpolnitev  vseh naših želja.

Vsa naša lakota in nezadovoljene potrebe se zbudijo, ko se zaljubimo.

Natalie je bila zapuščena s strani matere, Helena je odraščala v revščini, ne da bi se kdaj počutila varno, in Tinetovo življenjsko energijo so zatirali strogo krščanski starši. Zato ni presenetljivo, da da imajo ogromen manjko v sedanjih romantičnih odnosih.

In na žalost bomo danes razočarani ravno pri naših največjih željah.

Zakaj se to dogaja?

Večina od nas stopi ljubezenski odnos, pa tudi v vsak drug pomemben odnos z zavestnimi ali nezavednimi fantazijami o izpolnitvi tistega primankljaja globoko v nas.

To imenujemo »nakupovanje iz otroškega prostora zavesti«. V tem prostoru ne vidimo druge osebe jasno, vidimo jih skozi filter naših upov, sanj in pričakovanj. In morda razočaranja, s katerimi se sooočimo kasneje v odnosu, na začetku niso bila predvidljiva, ker se ta dinamika ne pojavi takoj.

V tem prostoru gremo v ljubezenski odnos s pričakovanji, da bomo izpolnili svoje osnovne potrebe. In odvisno od tega, kaj smo kot otrok zamudili, se te potrebe razlikujejo po pomembnosti. Za Natalijo je to dosledna prisotnost, pozornost in naklonjenost. Za Heleno je to finančno udobje, za Tineta pa življenje in strast.

 Ali lahko premagamo svoje ljubezenske fantazije?

Prvič, to je kruto prebujenje, ko se naše sanje zrušijo. Ta šok lahko sprejmemo le, če razumemo, da bomo zelo razočarani na naših najbolj občutljivih mestih. Naša rast je razumeti, da je prepričanje, da bodo naša pričakovanja izpolnjena, otroško upanje. Ena od najpomembnejših točk čustvene in duhovne rasti je spoznanje, da je razočaranje velik del ljubezni. To bolečino in razočaranje lahko uporabimo za rast in zrelost.

Drugič, pomembno je, da ugotovimo, kaj posebnega smo prejeli, da je to podprlo naše fantazije in smo verjeli, da nas bo ta ljubezen končno rešila. Pomembno je tudi opredeliti posebne potrebe ali potrebe, ki niso bile izpolnjene, in najti povezavo s tem, kar smo kot otrok zamudili.

Tretjič, naučiti se moramo soočiti z bolečino frustracije in razočaranja, namesto da bi se izgubili v krivdi. Krivica je del otrokovega stanja zavesti, bolečina izgube pa je del zrelega stanja zavesti. Torej je del odraščanja lahko zelo žalosten, ker nečesar nismo prejeli kot otrok in boleče je žalovane za tem, kar nikoli ne bomo imeli.

Končno, ko si dovolimo, da gremo skozi prve tri korake, se seveda začnemo zavedati, da prava ljubezen ne temelji na domišljiji. Temelji na  sprejemanju druge osebe, takšna kot je. Temelji na tem, da se imamo radi dovolj, da si vzamemo čas, da se prilagodimo na naša čustva in potrebe, in poiščemo načine, da si sami damo to, kar nam je manjkalo. Zavedajoč se, da je ljubezen dajanje in ne samo jemanje. Ljubezen je v prvi vrsti dajanje sebe in iz te ljubezni se začne dogajati naravno prelivanje. Biti z drugo osebo potem postane razkošje… dodana sladkost sicer bogatemu in izpolnjenemu življenju. Lepota biti z drugo osebo sta dve odrasli osebi, ki se združujeta, delita svoje življenje in uživata skupaj.

To spoznanje pride šele, ko se ločimo od naših fantazij.